
Aktualno
Obeta se nov razpis za sanjski zaslužek: z ležanjem do 12 tisoč evrov
Pred več kot letom in pol se je po spletu razširil oglas za delo. Mnogi so ga takrat označili za sanjskega, zdaj ga Institut Jožef Stefan ponavlja.
Maja 2023 je po družabnih omrežjih in na straneh z oglasi za delo zaokrožil razpis za nenavaden zaslužek. Institut Jožef Stefan je iskal 12 posameznikov, ki bi jim za 60 dni mirovanja plačali 12 tisočakov. Fiziološke preiskave v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) so sprva nameravali izvesti decembra 2023, a se je vse skupaj nekoliko zavleklo zaradi testiranja določene opreme. Preiskave so izvedli eno leto kasneje in jih končali v decembru 2024.
Da je 12 posameznikov uspešno preležalo 60 dni, je potrdil tudi vodja projekta na IJS Igor Mekjavić, ki nam je povedal še, da bodo kmalu objavili nov razpis, s katerim bodo skušali najti nove kandidate za podobne preiskave. Z razpisom, ki naj bi ga objavili že v začetku leta 2025, bodo zopet iskali 12 posameznikov, nov sklop raziskav pa nameravajo izvesti v Nordijskem centru Planica v aprilu 2025. Tako kot z razpisom leta 2023 bodo tudi za tokratni »bed rest« iskali zdrave moške stare od 20 do 45 let, ki niso težji od 95 kilogramov.
90 dni podredili raziskavam
Raziskava, ki je vključevala neaktivnost v kombinaciji s hipoksijo (pomanjkanje preskrbe s kisikom v tkivih), je trajala 60 dni, po tem času so vse poskuse ponovili. Dvakrat po 15 dni testiranj in 60 dni raziskave, skupno torej 90 dni njihovega sodelovanja. Preiskovanci so za 90 dni svoje življenje popolnoma podredili raziskavam in v zameno za to prejeli 12 tisočakov bruto.
Čeprav se sliši veliko, pa dejansko hitri izračun pokaže, da ne gre za bajni zaslužek. Čeprav gre za ležanje, preiskovanci vseeno oddelajo v tem času kar 2.160 ur, kar pomeni, da na uro prejmejo 5,5 evra bruto.
Ponujeni honorar za sodelovanje v raziskavi je leta 2023 naletel na velik odziv javnosti. Mekjavić je takrat dejal: »Delavnik preiskovancev ne traja osem ur na dan, ampak 24 ur na dan, zato je seveda prav, da dobijo povrnjene stroške za 24 ur na dan. Tako kot večina projektov je tudi to projekt Evropske vesoljske agencije, ki izvedbo projekta tudi financira. Med samim poskusom in po koncu bodo preiskovanci deležni fizioterapije in rehabilitacije, potem pa bomo uredili tudi sodelovanje z vodeno vadbo in jih spremljali še na vsakih par mesecev do trenutka, ko se bodo vrnili nazaj na izhodiščno stanje. Takšna so tudi pričakovanja ESA, da preiskovance spremljamo še dve leti po koncu raziskav.«

Denar ni glavni motiv
»Večina, ki se prijavi na takšne razpise, se prijavi zato, ker jih to res zanima. Zanima jih vesolje in na tak način dobijo priložnost, da so v stiku z njim,« pove Mekjavić.
Ker je od razpisa do same izvedbe minilo nekoliko več časa, kot so predvidevali, se je zgodilo, da so nekateri morali zaradi različnih okoliščin odpovedati sodelovanje v raziskavi.
»Nihče ni odpovedal zato, ker ne bi želel sodelovati, temveč zaradi spremenjenih osebnih okoliščin – nekateri so vmes dobili zaposlitev, drugi so imeli kakšne druge okoliščine, zaradi katerih so se morali odpovedati raziskavi. Nihče ni odpovedal, ker bi se prestrašil ali premislil, vse skupaj je bilo namreč tako temeljito predstavljeno, da so res vedeli, kaj jih čaka.«

Kaj so raziskovali?
IJS je za Evropsko vesoljsko agencijo razvijal vadbene strategije za potovanje na Mars.
Glavni cilj raziskave je primerjava in ovrednotenje različnih vadbenih strategij za življenje v vesoljskih plovilih, s čimer bi lahko preprečili izgubo mišične in kostne mase ter spremembe v srčno-žilnem sistemu astronavtov. Rezultati raziskav bodo v pomoč tudi pri reševanju zdravstvenih vprašanj na Zemlji.
S pilotskim projektom, ki je potekal na ljubljanski fakulteti za šport, so najprej želeli ugotoviti, ali lahko posamezniki sploh zdržijo tak vadbeni tempo.
»Želeli smo preveriti, ali so posamezniki sposobni vsakodnevno izvajati vadbo dva tedna. Če jo lahko dva tedna, potem jo lahko tudi več tednov.«
Preiskovanci so bili razdeljeni v tri skupine - v kontrolno, v kateri so preiskovanci samo ležali, druga skupina je vadila na centrifugi, tretja skupina pa je vadila brez umetne težnosti, enako kot na centrifugi, vendar leže in na napravi, ki so jo razvili v Sloveniji prav za ta namen.
»Projekt vodi Evropska vesoljska agencija, protokol naše raziskave je enak protokolu v Franciji in v Nemčiji, tako da bomo lahko primerjali rezultate treh inštitutov o učinkih različnih vadbenih strategij.«
In kakšni so rezultati raziskave? Mekjavić nam pove, da jih bodo javnosti prvič predstavili na februarskem kongresu v Milanu, kmalu za tem pa še z objavo strokovnega članka.
Slovenija je 1. januarja 2025 postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije (ESA), kar je po besedah ključnih deležnikov okrepilo konkurenčnost njenega gospodarstva v globalnem vesoljskem sektorju. Vizija ni le vlagati v razvoj tehnologij za vesolje, temveč v inovacije, ki prinašajo koristi tudi za življenje na Zemlji. Na IJS so ob tem pojasnili, da imajo pomembno vlogo med slovenskimi znanstveniki tudi sodelavke in sodelavci Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko Instituta "Jožef Stefan", ki v Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo v Nordijskem centru Planica preučujejo vplive breztežnosti in ekstremnih razmer na človeško telo. Eksperimenti vključujejo simulacije breztežnosti in raziskave izgube mišične mase, kar je pomembno ne le za astronavte na dolgotrajnih misijah v vesolju, temveč tudi za reševanje zdravstvenih težav na Zemlji.